Sem Pia Pantič, specializantka zakonske in družinske terapije. Izvajam individualno, partnersko in družinsko terapijo.
Svojo terapevtsko pot gradim z željo ustvarjati varen in sočuten prostor, kjer posamezniki, pari in družine lahko raziskujejo sebe, odnose in izzive, ki jih prinaša življenje.
Moj pristop
Ko pomislim kako na kratko opisati svoj način dela, mi v mislih najbolj odzveni spodnji citat.
“Know all the theories, master all the techniques, but as you touch the human soul be just another human soul.” –C. Jung
(Prevod: “Spoznaj vse teorije, obvladaj vse tehnike, toda ko se dotakneš človeške duše, bodi le še ena človeška duša.” – C. Jung)
S klienti vstopam v terapevtski odnos, ki temelji na strokovni delovni aliansi, v prvi vrsti pa se želim s klienti srečati kot človek. Verjamem, da se na takšen način odpira prostor za iskreno radovednost, raziskovanje in kasneje možnost za rast in spremembo.
Pri svojem delu uporabljam relacijsko-sistemski model, ki posameznika ne vidi izolirano, temveč kot preplet odnosov. Odnosa do sebe, do drugih in tudi širše, do sistema, v katerem živi. Stisko, izzive in vprašanja, s katerimi pride klient, obravnavam celostno, kot preplet raziskovanja notranjega sveta, odnosov in okolja.
Verjamem, da sprememba postane mogoča, ko se čutimo slišani in sprejeti. Ker je vsak posameznik edinstven, svoj pristop vedno prilagodim potrebam in željam klientov. Tako v smislu trajanja terapije, kot tudi v uporabljenih tehnikah. Včasih zadostujejo besede, drugič pa besed še ne najdemo ali do njih še ne moremo dostopati. Takrat pri svojem delu posežem po ustvarjalnih tehnikah, kot so glina, peskovnik, risanje in delo z OH kartami.
Ob izvajanju terapij, sem redno vključena v supervizijski proces, ki mi omogoča rast in strokovno refleksijo dela. Prakso opravljam v skladu z Etičnim kodeksom Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije, Zakonom o varstvu osebnih podatkov in Zakonom o preprečevanju nasilja v družini.
Izkušnje
Terapevtsko pot sem po študiju začela na Študijsko raziskovalnem centru za družino, kjer sem izvajala psihoterapijo in sodelovala pri terapevtski skupini za osebe z izkušnjo anksioznosti Odnos – izziv ali stiska?
Poleg dela s klienti, ki so moji največji učitelji, me pri delu vodijo tudi izkušnje, ki sem jih pridobila tekom zaposlitev in prostovoljstva. Nekdanja zaposlitev v Javnem Zavodu Mala ulica in zdajšnja na Društvu za nenasilno komunikacijo, sta me popeljali v svet otrok in mladostnikov. Izvajala sem mladinsko ulično delo, sodelovala pri Dino šoli (programu za otroke v sklopu Neverjetnih let), trenutno pa vodim delavnice po osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji ter izvajam svetovalno delo z otroki in mladostniki z izkušnjo nasilnega vedenja.
Na področju otrok in mladostnikov sem se še dodatno izobraževala, najprej na enoletnem izobraževanju iz psihoterapije otrok in mladostnikov na SFU Ljubljana, nato pa sem opravila še usposabljanje iz geštalt igralne terapije za delo z otroki in mladostnikipri Varuhu otroških src.
Kot prostovoljka sem v času študija aktivno sodelovala na Študijsko raziskovalnem centru v terapevtski skupini za mlade mamice, na Društvu za nenasilno komunikacijo pa sem v okviru programa za prostovoljce delala z otroki z izkušnjo nasilja. Krajši čas sem sodelovala tudi pri telefonu v stiski Prisluhnem ti na Sigmundu Freudu.
Izobrazba
Od nekdaj so me zanimali ljudje in odnosi. Moja izobraževalna pot se je tako začela na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem diplomirala iz Sociologije kulture. Že med študijem pa me je vedno bolj začel zanimati notranji svet posameznika in kompleksnost medosebnih odnosov, kar me je vodilo k nadaljevanju izobraževanja na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer sem se vpisala na magistrski program zakonskih in družinskih študijev, kasneje pa zaključila dvoletno specializacijo iz zakonske in družinske terapije.
Radovednost in želja po napredku me vodita k stalnemu dopolnjevanju znanja tudi z vpogledi in tehnikami drugih terapevtskih pristopov. Redno se udeležujem izobraževanj, konferenc in seminarjev s področja psihoterapije in odnosov ter s tem skrbim za razvoj in nadgradnjo svojega znanja.
POGOSTA VPRAŠANJA
Komu je namenjena psihoterapija?
Psihoterapija je namenjena vsakomur, ki si želi globjega razumevanja sebe in odnosov. Lahko je v oporo v različnih življenjskih okoliščinah in prelomnicah. Pomaga ob paničnih napadih, anksioznosti, depresiji, izgorelosti, razhodu, izzivih v starševstvu, izgubi bližnjega, menjavi službe ali drugih pomembnih spremembah. Hkrati pa ni namenjena le premagovanju stisk, temveč je lahko tudi priložnost za osebno rast in krepitvi notranje stabilnosti.
Psihoterapija ni tukaj zato, ker bi bilo z vami karkoli "narobe" ali ker bi vas bilo potrebno "popraviti". Temveč ponuja prostor za radovedno raziskovanje namesto obsojanja, za iskanje vzorcev, ki so nam morda včasih koristili, zdaj pa nas ovirajo in preprečujejo, da bi živeli bolj zavestno življenje, z več miru in lahkotnosti.
Kako pogosto potekajo srečanja?
Srečanja potekajo enkrat tedensko po 50 minut. Rednost obiskovanja terapije prinaša strukturo in ohranja ritem, ki je pomemben za postopno gradnjo sprememb.
Pogostost obiskovanja terapije lahko tudi prilagajmo glede na potrebe in želje posameznika, para ali družine.
Kaj lahko pričakujem na prvem terapevtskem srečanju?
Prvo srečanje je namenjeno spoznavanju. Nanj ne rabite biti pripravljeni. Ni vam treba vedeti, kje začeti ali kaj povedati. Dovolj je, da pridete takšni, kot ste. Pogovor teče v vašem tempu. Morda spregovorite o tem, kaj vas je pripeljalo, o občutkih, ki vas spremljajo, ali pa preprosto o tem, da želite razumeti sebe nekoliko drugače.
Ni pravilnega načina, kako “biti” na terapiji. Moja vloga kot psihoterapevtka pa je, da ustvarim okolje, kjer se lahko počutite slišano, spoštovano in varno. Verjamem, da je prvi korak najtežji in da je za začetek obiskovanje terapije običajno potrebno veliko poguma. Ampak niste sami. Skupaj bova pogledala, kako lahko terapijo oblikujeva tako, da bo podpirala vaš proces. Povsem v vašem ritmu.
Kaj psihoterapija ni?
Psihoterapija ni diagnoza in ni zdravljenje z zdravili. Nisem zdravnica, klinična psihologinja ali psihiatrinja, zato v terapiji ne postavljam diagnoz in ne predpisujem medikamentov.
Psihoterapija tudi ni svetovanje v smislu hitrih rešitev ali usmerjanja. Ni metoda, kjer bi nekdo drug poznal odgovore na vaša vprašanja.
Namesto tega terapija odpira prostor, v katerem lahko skupaj raziščeva vaše izkušnje, čustva in vzorce. Razumevanje in sprememba se tako zgodita od znotraj.
Ni recept, je proces.
Ni popravljanje, je celjenje.